Ko sem se preselila v hišo z velikim vrtom, sem bila prepričana, da bom največ časa porabila za rože, trato in mogoče kakšen grm. Nisem pa pričakovala, da bom po prvih dveh tednih dobesedno obupavala nad kupi vej, ki so se nabirali povsod. Obrezovanje dreves je bilo sicer prijetno opravilo, toda gore vej, ki so se kopičile za vrtnim lopo, so mi počasi začele jemati veselje. Takrat sem prvič pomislila, da bi morda potrebovala drobilec vej.

Sosed, ki je moj popolno nasprotje in ima vse v popolnem redu, me je gledal, kako prestavljam veje z enega kupa na drugega. Pristopil je, se smehnil in vprašal, zakaj si zakompliciram življenje. Čez pet minut je že iz svoje garaže pripeljal majhen, a mogočen stroj in rekel, naj poskusim. To je drobilec vej, je dodal, kot da je to najbolj samoumevna stvar na svetu.

Ko sem prvič vstavila vejo in slišala tisti enakomeren zvok, kako jo stroj potegne noter in pretvori v droben lesni sekanci, sem bila osupnjena. Kup vej, ki sem ga prestavljala petnajst minut, je v dveh minutah izginil. Pred menoj je ostalo samo vedro uporabnega materiala, ki sem ga pozneje uporabila kot zastirko v gredicah. To je bil trenutek, ko sem dojela, da drobilec vej ni luksuz, ampak rešitev.

Seveda sem si ga nekaj dni kasneje kupila tudi sama. Odločila sem se za električni model, ker je lažji in primeren za domači vrt. Najbolj mi je všeč, da lahko z njim predelam tudi bolj nepravilne veje, tiste, ki jih sekira ne bi obvladala.

Zdaj obrezovanje dreves ni več projekt, ki me spravlja v stres. Veje preprosto sproti predelam, vrt pa ostaja urejen brez tistega občutka, da se mi bo vse skupaj sesulo na glavo. Ko pridejo prijatelji na obisk, se skoraj vedno čudijo, da je tako velika parcela videti tako čista.

Danes pogosto rečem, da je bil drobilec vej eden mojih najboljših nakupov za vrt. Ne zato, ker bi bil nujen za preživetje, ampak ker je spremenil način, kako doživljam delo z naravo. In ko pozimi pogledam gredice, prekrite z lesnimi sekanci, vem, da sem prav vsako vejo obrnila v nekaj koristnega.