Veste, kako pravijo, če ne igraš nič, potem ne moreš zadeti. Zato jaz igram igre na srečo, enkrat na teden in mogoče se mi le kdaj posreči in zadenem velike vsote denarja. Upanje umre zadnje. 

Nisem človek, ki bi mu igre na srečo pomenile vse, kajti še kako dobro se zavedam, da imam res malo možnosti, da zadenem, ampak jo imam. Jaz igram igre na srečo na hitro. Vsak teden se ustavim na bencinski črpalki in izpolnim listek. To je vse, kar naredim.

Od nekdaj sem si želel hišo na obali, in ko sem našel primerno parcelo, sem jo kupil, čeprav takrat nisem imel denarja. Vzel sem kredit in zavedal sem se, da mogoče nikoli ne bom mogel zazidati hiše in da bom vedno imel samo zemljišče. To mi je bilo dovolj, bil sem srečen, ker sem se zavedal, da sem eno željo že uresničil. Sedaj delam in varčujem naprej, zraven pa igram igre na srečo, ker vseeno mogoče imam možnost, da zadenem.

Moja želja po hiši na obali je velika in naredil bom čisto vse, da si bom to željo uresničil, delal bom od jutra do večera več let, da bom lahko na starejša leta užival in se imel lepo. Obala je moj kraj, je kraj, kjer se počutim doma, čeprav to ni moj rojstni kraj. 

Zavedam se, da je pot še dolga, da si bom mogoče uresničil željo, mogoče pa ni več tako dolga, če se mi dobo posrečile igre na srečo, nikoli ne reci nikoli. Sam sem vedno pozitivno gledal na svet, zato imam že zemljišče na prekrasni lokaciji, ki ga ne bom nikoli prodal. Preveč želja je v meni in občutek imam, da jih bom tudi uresničil. Ali mi bodo srečo prinesle igre na srečo, ali pa bom sam poskrbel za to, da jih uresničim.