Dedek je dolga leta sanjal o dnevu, ko bo končno lahko odložil svoje delovne obveznosti in užival v zasluženem pokoju. Po štirih desetletjih trdega dela v tovarni, kjer je vsak dan pridno opravljal svoje naloge, je napočil trenutek, ko je lahko rekel, zdaj pa sem res zaključil.

Ko je prejel uradno odločbo o upokojitvi in kartico zpiz, ki je potrjevala njegov status upokojenca, se mu je na obrazu narisal zadovoljen nasmeh. Že naslednji dan je kartico zpiz ponosno pokazal vsem prijateljem v bližnji kavarni, kjer so se vsako jutro dobivali na kavi. Prijatelji so se nasmehnili in mu čestitali. Dobrodošel v klubu, je zadonelo po lokalu. Vsi so bili upokojeni že nekaj časa, zato so vedeli kako sladek je ta občutek svobode. Dedek se je hitro prilagodil novemu načinu življenja. Vsako jutro je brez naglice spil svojo kavo, prebral časopis in se odpravil na dolg sprehod po mestu. Nič več mu ni bilo treba hiteti, nič več ga niso čakali naporni sestanki ali težko delo v delavnici. Lahko si je vzel čas za svoje hobije, ki jih je med tem, ko je hodil v službo, pogosto zanemarjal. Zdaj so bili na vrsti vrtnarjenje, branje knjig in seveda ribolov. Največje veselje pa so mu prinašali vnuki, ki so zdaj imeli več priložnosti preživeti čas z njim. Pogosto jih je peljal na izlete, jim pripovedoval zgodbe iz mladosti in jih učil različnih spretnosti. Ko je šel v trgovino je blagajničarki s ponosom pokazal svojo kartico zpiz in izkoristil popust za upokojence. No vsaj nekaj ugodnosti pa le ima ta starost, je pomisli, ko je zapuščal trgovino.

Čez nekaj tednov je družina za dedka pripravila majhno zabavo ob upokojitvi. Prijatelji in sorodniki so nazdravili na novo poglavje v njegovem življenju. Dedek je dvignil kozarec in rekel na glas, zaslužil sem si to, na zdravje. Od tistega dne naprej je dedek vsak dan živel na polno, ponosen na svojo preteklost in hkrati navdušen nad prihodnostjo, ki jo je imel pred seboj.