Ko sem postala mama, se je v meni nekaj premaknilo. Lahko z lahkoto rečem, da nisem bila več ista, kot sem bila prej, ko še nisem imela otroka. Postala sem bolj umirjena, kot da sem vedela, zakaj živim, kaj je moje bistvo. Srečna sem bila, ker sem lahko bila mama.

Ko je minilo dva meseca po porodu, sem hotela na kratek vikend oddih.

Tako sem si zaželela, da grem v Bohinj. Rezervirala sem hotel na hitro in že smo bili tam. Sprehodi okoli jezera so mi veliko pomenili. Nikoli pa ne bi rekla, da se bom tokrat odločila za tandem v dvoje. Še danes ne vem, kako sem lahko bila tako pogumna, tako sproščena. Kar naenkrat sem stala pri vratih, kjer se prijaviš in že sem plačevala skok v tandemu. Mojega sina je takrat imel mož. Ko sem se peljala s kombijem na vrh, sem začela razmišljati, kam sploh jaz grem in če sem pripravljena. Če ne bi vse potekalo tako hitro, bi si mogoče še premislila. Tako pa je vse šlo prehitro in nisem imela časa.

Že sem bila privezana in pripravljena na vzlet. Ko sva začela leteti, da se bova dvignila, sem mislila, da mi bo srce padlo v hlače, no, prišle so še hujše minute, ko sva morala ob vzletu ujeti veter. Moram reči, da takrat pa me je postalo strah. Ko se je vse skupaj umirilo, sem se sprostila in začela uživati.

Gospod mi je vse razkazal, kje je kaj, kako dolgo se bova spuščala in kaj moram narediti, ko bova pristala. Tako sem imela nekaj minut, da sem uživala v višavah. To so bili res lepi trenutki, ni me bilo več strah, začela sem uživati vsako sekundo.

Danes si ne upam več, še dobro, da smo mladi in neustrašni, ker drugače ne bi doživeli toliko lepih stvari.