Jesen je čas za mnoge stvari in med njimi je tudi pečen kostanj, ki bo tele dni ponovno prodajni hit. Prav komaj čakam. Lansko leto mi ni uspelo priti do njega, tako kot bi si želela. Pravi čar pečenega kostanja je seveda ta, da greš v mesto in ga kupil pri gospodu, ki ga peče v tisti zeleni hiški. Potem greš pa z njim na čaj ali pa kuhano vino. Lansko letni pečen kostanj je bil žal le tisti doma, ki sem se ga pa iskreno prav naveličala. Letos ne bo tako. Letos bo točno tako, kot sem opisala, da je najboljši način in prav nič drugače. 

Prav vsako sezono moram pojesti določeno količino kostanja, da se dobro počutim. Ampak ko je sezone konec pa niti enkrat ne pomislim več na to. Vseeno je kostanj, kar težka hrana in seveda nikoli kaj preveč ne šparam svojega apetita, tako, da vedno pojem vsa dve vrečki. Kar pa včasih pomeni, da je preveč. Po nekaj mesecih mi pa posledično zaradi tega verjetno to niti najmanj ne odgovarja. Ko je konec sezone počasi, prihaja pomlad in mnogo drugih dobrih stvari, kar je ravno prav.

Vsekakor moram čim prej v mesto, da preverim, ali je morda kje kakšna zelena hišica že postavljena, in se kostanj že peče. Morda je malce utopična želja, ampak mislim, da bi lahko našla kje že koga, ki malce prehiteva sezono. Nikoli namreč ne vem točno, ali se začne sezona pečenega kostanja oktobra ali novembra. Vem samo to, da decembra zagotovo je, ampak to je še dva meseca proč.