Pred nekaj leti sem prvič šla na obisk k sestrični v Milano. Ona je tipična Italijanka. Vedno je urejena, doma pa ima vse ‘porihtano’ do zadnje podrobnosti. Prvi dan, ko sem se zbudila pri njej, mi je ponudila kavo. Pomislila sem, da bo verjetno kuhala tisto močno italijansko v kafetieri, pa sem se že psihično pripravljala na mini kofeinski šok. Ampak ne, stopila je do aparata, elegantno vzela cialdo, jo vstavila in mi z nasmehom podala skodelico.

Okus me je vrgel na tazadnjo. Bila je ravno prav močna, z rahlo peno, kot v kavarni. Vprašala sem jo, kakšen aparat ima in katere cialde uporablja, naslednji dan pa sem šla z njo v trgovino, da mi pokaže ‘ta prave’. Takrat sem prvič dojela, kako širok je svet ciald – okusov je na pretek: od klasičnega espressa do lešnikovega cappuccina, pa celo cialde z ginsengom.

Ko sem se vrnila domov, sem si kupila svoj prvi aparat. In to je bila ljubezen na prvi pogled (in požirek). Moja jutra so se od takrat spremenila. Ni več tiste jutranje rutine, ko se zjutraj komaj spraviš pokonci in potem še kuhaš kavo napol v spanju. Zdaj samo izberem cialde, pritisnem gumb in že imam v roki popoln espresso.

Zdaj me prijatelji, ko pridejo na obisk, vedno vprašajo, ali imam kak nov okus. In priznam, postala sem čisto zasvojena z iskanjem novih cialde – enkrat kokos, drugič karamela, tretjič kaj čisto eksotičnega.

Cialde so mi res spremenile pogled na kavo. Hitre, čiste in predvsem vedno dobre. In čeprav sem nekoč prisegala na turško kavo, sem zdaj prva, ki reče: dajte mi cialde in aparat – in življenje je lepše.

Zdaj jih nosim celo s sabo na potovanja, za vsak slučaj, če kje ni dobre kave. Celo v službi imam mini aparat in cel predal ciald. Kava z njimi ni več samo jutranja nuja, ampak mala razvada, ki mi polepša dan. Iskreno, na turško kavo se ne vračam več.